He hath founded it upon the seas

Kajmanske otoke sestavljajo Little Cayman, Cayman Brac in največji izmed njih in hkrati tisti, na katerem pristaja naša ladja, Grand Cayman. V bistvu zaradi zaščitene podvodne flore pristanemo kakšno miljo stran od obale, tako da do samega otoka pridemo s pomočjo spodnjih čolnov (tenderjev).

Otoke je prvi odkril kdo drug kot Krištof Kolumb in jih zaradi številnih želv najprej poimenoval Las Tortugas. Danes jih naseljuje okrog 30.000 ljudi, ki so povečini potomci dezerterjev z angleške vojne mornarice, upokojenih piratov in osvobojenih sužnjev .

Hildi Tovšak, Juretu Jankoviću in njima podobnim kalibrom je otočje verjetno poznano kot ena izmed najbolj prijaznih destinacij za skrivanje sumljivo pridobljenega denarja in v George Townu (prestolnica Kajmanskih otokov) sem dejansko videl stavbo, kjer ima svoj sedež okrog 26.000 podjetij. 

Turisti s križark se na Grand Caymanu običajno zapeljejo do kraja s precej pomenljivim imenom. To zlovešče ime je kraj dobil po kamninah, ki bi naj bile ostanek peklenskega ognja. V bistvu nič posebnega, bolj šala kot pa neka posebna znamenitost, ampak bo vseeno zanimivo, ko boste domov dobili razglednico iz pekla…

Nič kaj peklensko pa ni na „7-mile beach“, ki je v resnici dolga samo malo več kot 6 milj in ki spada med najlepše v Karibskem morju. Nahaja se v neposredni bližini mesta, kjer pristaja naša ladja in je tako precej priročna za takrat, ko se želiš samo namočiti v slani vodi in popiti pivo ali šest.

No roses grow on a sailor's grave

Trenutno je precej pogosta tema pogovorov na ladji nesreča, ki se je včeraj zgodila na ladji Costa v Italiji. Sicer imamo dokaj pogosto drile, s katerimi nas želijo naučiti kako se obnašati v takšni situaciji, ampak včerajšnji primer dokazuje, da v resničnosti nikogar ne zanima kje je njegov „muster station.“ Kaj šeleda bi iskal splav, ki je namenjen posadki in mesta v rešilnih čolnih odstopil gostom. Potniške križarke pač ne upravlja vojna mornarica, zato je tudi disciplina na temu primernem nivoju in v dejanski nevarnosti vsak rešuje svojo kožo. „Milom ili silom“ bi rekli moji sodelavci in sploh ne dvomim da tudi pri nas ne bi bil enak kaos kot je bil tam.

El Mundo Maya

Vlažni pragozd južne Mehike, Belizeja, Gvatemale in Honurasa je bil nekoč dom ljudstva, ki ima v današnji popkulturi približno enako krvoločen prizvok kot ga imajo pirati – to območje so naseljevali Maji, ki so svoj 1000-letni „reich“ sicer preživeli v kameni dobi, ampak so kljub temu razvili visoko civilizacijo, katere ostanki so še danes vidni v razvalinah številnih mest.

Naša ladja pristaja v treh zgoraj omenjenih državah, tako da imamo tudi mi priložnost, da si ogledamo nekatere izmed njih. Do sedaj mi jih je uspelo obiskati na dveh mestih v Mehiki. Prvič smo s kolegi za en dan najeli spodnjo „rdečo strelo“ in se odpravili na raziskovanje Cozumela. Na tem otoku je najbolj znano najdišče v San Gervasiju, ki pa dejansko ni nič posebnega. Jaz sem bil takrat kar malo razočaran, ker sem pričakoval velike piramide, vse kar smo videli pa so bili ostanki manjšega svetišča.

Kljub temu smo na hitrico poslikali, kar je bilo za poslikati…

… malo „špilali budale“ in se nato odpravili naprej po otoku.

Veliko bolj zanimiva je bila ekskurzija iz letovišča Costa Maya, kjer smo se pridružili skupini ameriških turistov. Z avtobusom smo se odpravili do 40 minut oddaljenega Chaccobena, ki je bilo v svojih časih mesto s 25.000 prebivalci. Izkopavati so ga pričeli šele leta 1991, tako da sta do sedaj turistom na razpolago samo dve piramidi. 

Naš vodič nam je med drugim razblinil tudi mit o tem, da naj bi Maji za 21. december leta 2012 napovedali konec sveta. Povedal nam je, da so Maji uporabljali koledar (nekateri njihovi potomci v gvatemalskem pragozdu ga baje uporabljajo še danes), po katerem ima leto 18 mesecev po 20 dni. Ker pa so za razliko od nas čas dojemali ciklično, so ta koledar v skladu z nekimi astronomskimi zakonitostmi razdelili na daljše cikle, od katerih je bil vsak posvečen drugemu božanstvu. In po pripovedovanju našega zgovornega vodiča naj bi se majevski panteon izčrpal ravno v letošnjem letu, kar pa ne pomeni konca sveta, ampak samo to, da se leta 2013 majevski kolendar zopet začne vrteti od začetka. Konca sveta letos torej (spet) ne bo, bi  pa mogoče tudi mi lahko zamenjali naš gregorjanski koledar z majevskim. V teh kriznih časih bi najbrž marsikomu prišlo prav 18 plač namesto sedanjih 12-ih..

Casa Bacardi

Vedno, ko imam priložnost, si z zanimanjem ogledam  tovarno katerega od znanih proizvajalcev alkoholnih pijač (med drugim tudi zaradi brezplačnih testerjev, ki običajno sodijo zraven). Ker je Portoriko dom najbolj prodajanega ruma na svetu,  sem tako izkoristil priložnost in obiskal destilarno Bacardija v San Juanu.

Obiskovalcem ni treba plačati vstopnine, zato sem pričakoval, da bo vse skupaj bolj preprosto, vendar sem bil na koncu pozitivno presenečen, saj je bilo ravno obratno. Že takoj na začetku, ko prideš na območje destilarne, te počastijo z brezplačnim koktejlom po tvoji izbiri – jaz sem izbral daiquiri, ki je dobil ime po rudnikih, kjer so se delavci po končani smeni nacejali s to mešanico. Sledil je ogled območja z zgornjim  vlakcem in nato predstavitev proizvajalnega procesa, manjši muzej o družini Bacardi in na koncu seveda trgovina z raznoraznimi spominki. Nameraval sem kupiti steklenico 16-letnega ruma Bacardi Supreme, ampak me je tistih 100 dolarjev odvrnilo od tega. Jo bom na poti domov kupil v kaki brezcarinski prodajalni, kjer bo verjetno malo cenejša. V vsakem primeru pa imam do takrat še dovolj časa za „šparanje.“

Naslednje leto bomo imeli tako smrekco

Katedrala ruma

Japanezi se slikajo zraven vsake bedarije

Na koncu sem naredil še par fotografij starega San Juana, ki se priročno nahaja na drugi strani zaliva, potem pa je tako bil zopet čas za vrnitev na ladjo.

Yeah mon, Yamaica

Po kratkem premoru se vam spet javljam. Kakšen teden nazaj so mi končno spremenili smeno, tako da sedaj delam od 16-ih pa do 4-ih zjutraj. To mi je malenkost zmešalo bioritem, ampak mi je razpored všeč, ker imam „čas“ za špilanje turista v pristaniščih. Čas  sem dal v narekovaje, ker vsak tak izhod pomeni, da si moram trgati od ure od tistih, ki so namenjene za spanje. Ponavadi tako spim kakih pet ur, ob desetih vstanem in grem do pol štirih ven, potem pa na hitrico nazaj na delo. Ni treba posebej omenjat, da sem po koncu takega dneva izžet do konca in da naslednjega spim do treh popoldne.

Ampak dobro, vsaka stvar ima svojo ceno in pomoje se splača žrtvovati spanje za to, da vidiš kraje, ki jih drugače gotovo ne bi. Predvčerajšnjim smo tako bili na Jamajki in ker sedaj nekaj časa ne bomo pluli tja, vam bom na kratko opisal videno. Potniške križarke se na Jamajki ne ustavljajo v Kingstonu, ampak na drugi strani otoka, v mestecu Ochos Rios. Ne vem točnega razloga za to, ampak najbrž k temu pripomore dejstvo, da je Kingston eno najbolj nevarnih mest na svetu. Toliko o njihovi „peace & love“ filozofiji…

Ker je za bele turiste precej tvegano, da se posamezno sprehajajo po otoku, se nas je nabralo nekaj ljudi z ladje in smo si za par ur najeli taksista, da nam pokaže lokalne znamenitosti. Najprej nas je odpeljal do slapov na reku Dunn, ki po prebranem v vodiču spadajo med eno glavnih znamenitosti na Jamajki. Tam smo si najeli te smešne gumijaste čevlje, ki ne drsijo in se z množico odpravili lezit po kamnih. Je bilo preej zabavno, ko pa pogledam slike me spominjajo na prizore iz reke Ganges. 

Zatem smo se odpeljali še na kratko vožnjo skozi deževni gozd do razgledne točke nad mestecem, nato pa nazaj v pristanišče in naša kratka avantura je bila zaključena, brez da bi poskusili zadevo po kateri je otok s samo dvema milijonoma prebivalcev znan po celem svetu.