Happy Thank's giving!

Danes zaključujemo še eno 7-dnevno križarjenje po vzhodnih Karibih. Teden je bil zaznamovan s tem, da je bila vmes prva obletnica (oziroma bolj ob-mesečnica, ker gre samo za en mesec) mojega morjeplovstva. V tem času smo prepluli praktično celotno Karibsko morje, kar pomeni, da sem do sedaj kelnaril na Bahamih, v Mehiki, Belizeju, Kajmanskih otokih, Jamajki in Portoriku. Upam samo, da mi ob menjavi urnika dodelijo drugo smeno, saj sedaj delam od desetih zjutraj do desetih zvečer, zaradi česar ravno zamudim čas za izhode.

Moram povedati, da sem se že kar dobro privadil delu in življenju na ladji, tako da sem sedaj za par odtenkov manj zelen kot sem bil na začetku. Tako se mi ne dogaja več, da bi prevračal polna vedra vode, metal po tleh polne tacne hrane in tudi jezim se ne več, ko kuharji pozabijo, da sem šel v hladilnico in moram uporabiti zasilno ročico, da pridem spet ven. Ampak to pač moraš prebrodit, potem pa že gre nekako naprej. Je pa zanimivo opazovati, da se ene in iste napake dogajajo praktično vsakemu ass.waiterju, ki pride na novo v našo ekipo (še 5 minut nazaj sem tako pomagal čistit hodnik nekemu novincu, ki je spregledal oviro na cesti in poplavil pol ladje).

Drugače se je v tem mesecu zgodilo polno nekih stvari, ki jih na blogu nisem opisoval. Skoraj vsak teden imamo kakšno izobraževanje, precej pogosto pa so na urniku tudi razni safety in boat drill-i. Dvakrat smo imeli tudi resničen alarm za medical disaster – v enem primeru je zaradi infarkta umrl eden od gostov, v drugem pa je elektrika pobožala člana posadke, ki mu na srečo kasneje ni bilo hudega. Par dni nazaj je v podpalubju počila tudi cev za paro in poplavila celoten sektor. Hvalabogu moja kabina ni v tistem delu, sicer bi imel vse premočeno, tako kot nekaj kolegov iz naše ekipe.

Ampak treba je ohranjati pozitivno razpoloženje in imeti nasmešek na obrazu, saj konec koncev delamo v hospitality biznisu. In kot vidite na spodnji sliki, se precej striktno držimo teh zahtev. Med drugim tudi zaradi brezplačnega alkohola, ki smo ga dobili ob praznovanju ameriškega puranjega praznika. Sicer je bila mera  zgolj ena pijača na člana posadke, ampak na našo srečo( in njihovo smolo) imamo mi ključe od skladišča, tako da si lahko predstavljate kako je to izgledalo. Upam samo, da bomo tudi inventuro imeli mi čez…

 

Večina naše ekipe (od leve proti desni): Žile mornar, Elena (Rusija), Ivan (Bolgarija), Dimitar (Makedonija), naš nadzornik I Wayan (Filipini), Alieksei (Belorusija), Martin (Bolgarija), Oleksandar in Marijana (Ukrajina), zadaj Mihael (Bolgarija) in spredaj Matija (Purgeru).

 

NA TEJ STRANI SVETA RASTEJO DRUGAČNI ŽABARJI

Zadnjič sem pri večerji ravno polnil voziček s krožniki, ko sem nasproti sebe zagledal modela, ki je nosil majico z napisom Ljubljana. Veselja  nad tem, da konec koncev  le ne bom edini Slovenec na ladji pa je bilo na žalost hitro konec. Ni trajalo dolgo, da sem si prišel gor, da model ne more biti iz sončne strani Alp in na koncu se je izkazalo, da je majico našel v skladišču, kjer je njegovo delovno mesto. Zaradi zmaja mu je bila tako všeč, da si jo je prisvoji in tako ga večkrat videvam kako paradira z njo naokrog, ne da bi vedel v kateri državi se Ljubljana sploh nahaja. No, to se je sedaj spremenilo, meni pa je dogodek tudi vplil nekaj upanja, da se bo v katerem od prihodnjih mesecev vkrcal še kakšen od rojakov in da ne bom več edini „Janez“ na Carnival Glory.

Žiletova nova oblačila

Evo, objavljam slike mojih uniform. Ne crknat od smeha..

Jutranja, v ozadju Ochos Rios, Jamajka.

 Formalna...

In še večerna. Najraje od vseh seveda nosim spodnji dve. Prva je posneta na ladji na dan, ko ni bilo gostov, druga pa je z letovišča Grand Turk.

PRVE ODPOVEDI V EKIPI

Pred začetkom tega križarjenja je prišlo na oddelku za hrano in pijačo do menjave v vodtsvu in tako je na ladjo prišel novi F&B (food and beverage) menedžer. Na smolo vseh, ki smo tu zaposleni, gre za skrajno dlakocepskega ritojebca iz Norveške, ki želi, da vsi procesi potekajo točno tako kot je zapisano v pravilniku. Takoj ko pride do kakršnihkoli odstopanj, te v izbrani angleščini potegne na stran in ti začne dajati lekcijo. Če se napaka ponavlja, o tem obvesti tebi neposredno nadrejenega in potem si nadlegovan z dveh strani, kar zna biti ob vsej naglici in pomanjkanju delovne sile precej stresna zadeva.

Seveda sem bil njegovega pametovanja deležen tudi sam. Prvič me je potegnil na stran, ker nisem imel pokrivala na zgornjem pladnju vozička za prevoz hrane..

 „Iztok, please step aside for a moment.“

„Hello sir, how are you?“

„Very well, thank you.  Now Iztok, I firmly believe that you're an inteligent person. Am I right on this one?“

„Yes sir, you are.“

„Tell me then, what's mising in this picture.“

„Tray on the top oft he troley. I'll remember to put it on next time.“

Tako izgleda debata z managerjem. Ob neki drugi priložnosti, ko sem se zjutraj spet pozabil obriti, je lekcija padla s strani vodje oddelka. Po narodnosti je Hrvat in tako je tudi lekcija imela malo drugačen ton..

„Iztoče, jebote, zašto se opet nisi bril?“

„Zaboravil sem.“

 „Kako možeš da zaboraviš? Ako bi bil cura, razumel bi te. A muški treba, da se brije svaki dan, jasno?“

„Jasno, obrit čem se med pavzo.“

Najbolje je, da vse skupaj vzameš  zlahka, spustiš skozi eno uho notri in čez drugo ven ter  skušaš gledati na stvari bolj s smešne plati, drugače se ti hitro lahko strga film.

 In točno to se je zgodilo z dvema fantoma iz Bolgarije, ki sta tako kot večina Evropejcev bolj kot zaradi denarja prišla zato, da bi videla nekaj sveta. F&B jima je ves čas utrujal, ker med delom nista bila nasmejana in dobrovoljna (Carnival namreč prodaja „hospitality“ kot eno izmed glavnih vrednot), zaradi česar sta bila tudi premeščena na nižjo pozicijo. Še isti večer sta v crew baru namesto piva kupila steklenico viskija, jo izpraznila in razgrajala po ladji, naslednji dan pa enostavno nista prišla na delo. To je bil za varnostno službo zadosten razlog, da ju prime in ju s plačano letalsko karto pošlje v Sofijo ob prvi naslednji priložnosti. Tako bosta do Miamija čez 4 dni brezdelno tavala po podpalubju in se smejala vsem, ki bomo tu še malo dlje časa.

Jaz se zaenkrat še kar dobro držim in gledam na vse skupaj kot na večmesečno vajo utrjevanja svoje psihe. Če zdržim do konca, me najbrž nobena stvar več ne bo vrgla iz tira.

FUCKIN A GOAT ISN'T WRONG, IT'S JUST BAAAAAAAD

Če bi vas vprašal na kateri otok pomislite, ko preberete zgornji stavek, bi verjetno večina odgovorila z „Jamajka.“ Pobral sem ga sicer na stojnici z majicami v Nassau na Bahamih, ampak imajo očitno vsi prebivalci tega konca sveta enako življenjsko filozofijo. „No pressure, no problem.“ 

Včeraj sem zopet izkoristil popoldanski počitek za kratko potepanje po letoviškem kraju Ochos Rios na Jamajki. Časovna stiska sicer malo uniči splošen vtis, ampak vseeno paše par uric poležavati na plaži in se malo sprehoditi med domačini. Pravijo, da je v bližini Ochos Riosa tudi rojstna hiša Boba Marleya. Upam da se mi urnik poklopi ob kakšni drugi priložnosti in da si bom ogledal dom ikone vseh svetovnih hašišarjev.

Drugače smo  od zadnjega javljanja preselili ladjo iz pristanišča Norfolk v Miami. To pomeni, da smo dva dni pluli (po precej nemirnem morju) brez potnikov. In prazna ladja pomeni manj dela in več zabave. Končno smo si lahko brez skrbi, da te zaloti varnostna služba, ogledali vse kotičke ladje, za nas so odprli kazino, lahko smo jedli v restavraciji za goste in se zvečer zapili v diskaču. V bistvu je bilo vse isto, samo cene so ostale enake kot v podpalubju, kar pomeni, da sem za celo noč kvalitetnega opijanjanja zapravil 20 dolarjev. Še v časih tolarja nisi prišel tako poceni skozi…