Na polovici pogodbe

22. februarja so minili prvi štirje meseci dela na ladji. Do takrat sem štel dneve, od sedaj dalje jih pa odštevam. Štirje meseci dela po 10 ur na dan, brez enega prostega dne – če ne drugega sem gotovo pridobil na delovnih navadah in kondiciji. Že par mesecev delam nočno smeno (od desetih zvečer do desetih zjutraj) v sobni strežbi. Moram priznati, da sem imel kar srečo, da so me dodelili sem, saj lahko tako obiščem vsa pristanišča, pa še vsi nadrejeni ponoči spijo, tako da lahko delam s svojim tempom.  Privadil sem se tudi temu, da v povprečju spim po 6 ur na dan. Ko se prebudim petnajst minut pred deseto imam sicer malo težav, da spravim veke narazen in prvih par ur izgledam kot zombi, s krvavimi očmi in dvema vrstama podočnjakov. Starešine sicer pravijo, da ti ne preostane drugega kot da zmešaš kofein in nikotin s svojim hemoglobinom in greš dalje, ampak jaz raje žrtvujem kak izhod na prosto in poskusim spraviti notri ure spanja. Včasih mi uspe, večino časa pa sem enostavno preutrujen, da bi lahko zaspal pred četrto popoldne.

Trudim se tudi, da ne trošim preveč denarja, saj ne bi rad domov prišel s kupom nepotrebne robe in dvema tisočema dolarjev na računu. Da ne zapravljam po nepotrebnem lahko vidite tudi s spodnje fotografije, ki prikazuje moj sef za dobljene napitnine. Žal mi je samo, da nisem slikal tistih treh polnih potovalk, ki so že na poti v Slovenijo... 

Kot sem omenil zgoraj imam dovolj priložnosti za izhode v pristaniščih, tako da mi je do sedaj uspelo videti že skoraj vse, kar je ogleda vredno. Če se bo kdo odločil obiskati kraje, kjer pristaja naša ladja, mu najbolj priporočam Portoriko, Kajmanske otoke in Roatan. Tistim, ki jih zanima pa bolj ilegalna stran turizma pa sporočam, da so najcenejše in najlepše (kar je precej posrečena kombinacija) kurbe na St.Martinu, najcenejši kokain na Bahamih, najcenejša pijača pa seveda v Mehiki. Te informacije sem seveda pridobil od drugih in niso plod mojega osebnega izkustva. Ni se vam treba bati, jaz sem še vedno isti stari Iztoče, ki je pred štirimi meseci odšel od doma in bom ostal enak še naslenje štiri. Upam samo, da bodo minili enako hitro kot so prvi.

Izbruh GI-ja

GI oziroma gastroenteritis je virusno obolenje, ki lahko na ladji predstavlja veliko sranje (tudi v dobesednem pomenu, saj je driska eden  izmed njegovih glavnih simptomov). Do sedaj s tem nismo imeli pretiranih problemov, saj je vsako križarjenje za njem obolelo samo par potnikov in so lahko odgovorni uspešno preprečevali izbruh. Na zadnjem križarjenju pa je na ladjo prišla večja skupina azijskih turistov s prenizko postavljenimi standardi osebne higiene, kar je imelo za posledico več kot 50 obolelih z GI-jem. Seveda se je te ljudi nemudoma izoliralo v posebne sobe, kjer lahko sedaj ob rižu, juhi in čaju premišljujejo o tem ali se splača umit roke, ko se vrneš iz sekreta in predno se spraviš k obedovanju.

Kolega, ki dela v „dinning room-u,“ mi je povedal, da se je eden od obolelih kljub svojemu zdravstvenemu stanju odločil priti na večerjo. Očitno pa je bil njegov apetit močnejši od prebavnega sistema in ko se je dvignil od mize, se mu je zadaj odprlo in mu dobesedno poplavilo hlače od pasu pa do gležjev. Pogled na to in na sled, ki jo je puščal do svoje kabine, je gotovo pokvaril apetit vsem prisotnim v restavraciji.

Nekateri sicer pravijo, da se je bolezen na našo ladjo prenesla v Grand Turku, kjer smo pristali poleg RubyPrincess, na kateri so do sedaj našteli 400 obolelih gostov in še 100 članov posadke. Kakršnakoli že je resnica, jaz sem samo srečen, da sem zaenkrat še zdrav in da me niso dodelili v skupino, ki je zadolžena za strežbo teh pacientov. Še bolj srečen pa bom, ko bo to križarjenje končano in si bodo moja pljuča lahko odpočila od razkužila, s katerim je sedaj prepojen vsak kotiček ladje.