PO PRVEM TEDNU

Prvi teden dela je za mano in danes imam svoj prvi prost dan. To sicer ni ravno nabolj posrečen izraz, saj imam prosto zgolj do časa za večerjo, ko se moram vrniti nazaj v svojo restavracijo. Po večerji pa še na palubo 6 za tri ure v sobno strežbo (upam da bo vsaj kaka napitnina padla), kar pomeni da bom na „prost“ dan vseeno delal do polnoči.

Drugače na običajen dan moj urnik okvirno izgleda takole:

6.30-9.15 zajtrk

9.15-10.15 prosto

10.15.-13.30 kosilo

13.30-17.00 prosto

17.15-22.00 večerja

Delo je kar naporno, časa za spanje pa kar nekako zmanjka in moraš loviti posteljne urice tudi med popoldanskim počitkom. To je tudi posledica tega, da gremo s sodelavci po končanem dnevu običajno še v „crew bar“ na pivo, ki stane samo 1,25 dolarja. To eno pivo se zna zavleči do enih ali dveh zjutraj, tako da se je po parih urah res težko spet spraviti iz postelje. Ampak pravijo, da je človek kot podgana in da se po enem mesecu navadiš vsega, tako da bom  menda tudi jaz privadil temu trdemu mornarskemu življenju.  Se pa vseeno splača potrpeti, da lahko vidiš kraje kot je tale plaža v kraju Nassau na Bahamih.

SITNO 240

10/22/2011 (kot datume zapisujejo v „juesenej“) sem torej podpisal pogodbo za pomočnika natakarja na ladji Carnival Glory. Gre za ladjo večjega razreda, ki sprejme okrog 3000 potnikov in še 1000 članov posadke – ta se deli na „staff“ in „crew“.  Razliko med tem dvojim bom pojasnil kdaj drugič, zaenkrat vam povem samo to, da Žile mornar spada v kru.

Križarka Glory je sedaj v fazi menjave pristanišča. V poletnih mesecih je namreč nastanjena v New Yorku, v zimskih pa se preseli v Miami, od koder bomo v prihodnjih mesecih pluli mimo Jamajke, Mehike in Bahamov. Za tiste, ki plačajo, si lahko notranjost ladje ogledate na netu, samo napisite Carnival Glory v google.

Tisti, ki smo pa plačani, da smo na njej pa jo vidimo z nekoliko drugačne perspektive…

Tako zgleda na ladji kabina upravnika skladišča, kjer sem začasno gost, dokler se ne sprosti mesto v podpalubju. Bom objavil tudi tisto sliko, da boste videli razliko. Do takrat pa "godspeed and farewell."

 

I'm in Miami, bitch!

Po napornem letu in še pred tem po nekaj zajebancije okrog prtljage in izpolnjevanja raznoraznih obrazcev sem naposled le prispel v Miami. Po pristanku me je čakala še gora birokracije in čakanje v uradu od "homeland security", kamor pomoje napotijo vse, ki se nameravajo dlje časa zadrževati v ZDA.

Ko sem to končno dal skozi, sem se poln pričakovanja odpravil do hotela, kjer sem upal da bom izvedel ime svoje ladje. Ampak na oglasni deski mojega imena še ni bilo navedenega, kar je pomenilo, da moram čakati do naslednjega razporeda čez in da imam torej en dan na voljo za raziskovanje Miamija. Seveda sem to s pridom izkoristil in si ogledal vse od Male Havane, poslovnega središča mesta, bogatih in malo manj bogatih predmestij - skratka vse kar se tu splača pogledati.

My momma says I'm special too. :)

Zvečer sem utrujen in rahlo opečen prišel nazaj v hotel in se takoj odpravil proti oglasni deski. Dodelili so me na ladjo Carnival Glory, vkrcam se jutri v Norfolku v Kanadi. To pomeni, da me zopet čaka nekaj prestopanja po letališčih, ampak dokler je plačano s strani delodajalca, me lahko pošljejo tudi na konec sveta. Zaenkrat je torej še vse v najlepšem možnem redu!

Zbogom Slovenija, pozdravljen širni svet

Končno je napočil dan, ko bo treba vzeti slovo od domačih in se odpraviti proti podpalubju ene izmed križark družbe Carnival. Trudil sem se, da si o življenju na ladji in o mestu pomočnika natakarja nisem ustvarjal nobenih posebnih predstav - že Buda je ugotovil, da manj kot imaš želja, manjkrat si razočaran in bolj srečno greš skozi življenje. In kolikor sem bral izkušnje ljudi, ki so že delali na tem mestu, jih je bilo veliko precej razočaranih...

Ampak dobro, ljudje se razlikujemo in pač nismo vsi za vse. Jaz sem pa tudi tip, ki se raje uči na svojih kot pa na napakah drugih. Tako da vesel Božič, srečno novo leto, živel prvi maj, za Dan državnosti se pa že vidimo. Če bo pa vse skupaj res takšno razočaranje kot pravijo nekateri, se pa tako srečamo na pokopališču za prvi november.

Zdaj grem pa spakirat spodnji kup...