Danes bom (v dokaz, da bi po glavi ne hodijo samo bedarije) napisal nekaj besed o koncu sveta po katerem pluje naša ladja – govora bo torej o Karibih. Gre za regijo, ki se razteza od Floride do Venezuele in ki ločuje Atlantski ocean od Karibskega morja. Sestavljajo jih Bahami, Veliki Antili (Kuba, Haiti, Dominikanska republika, Jamajka in Portoriko) in Mali Antili (manjši otoki na vzhodu in jugu).
Na žalost program križarjenj ne pokriva celotnega območja, ampak imam vseeno kar srečo, saj je ta še vseeno precej bolj pester kot na drugih manjših ladjah. Carnival Glory ima tako dva tipa 7-dnevnih križarjenj, ki jih lahko vidite začrtane na spodnji umetnini iz Slikarja - en teden plujemo po zahodnem delu Karibskega morja (Cozumel (Mehika), Belize City (Belize), Roatan Island (Honduras), Grand Cayman (Kajmanski otoki) in občasno še Ochos Rios (Jamajka)), drugi teden pa po vzhodnem (Nassau in občasno Freeport (Bahami), San Juan (Portoriko), St.Tomas (Deviški otoki), Grand Turk (Turk&Caicos Islands) in občasno še Point Blanche (pristanišče na francoskem delu otoka Sveti Martin, ki spada pod Gvadalupe).
Destinacije bom v ločenih prispevkih podrobneje opisal takrat, ko se mi bo nabralo dovolj materiala, danes vam bom napisal samo še par splošnih stvari o Karibih, oziroma o Zahodnoindijskih otokih (ang. West Indies) kot nam je zmotno prigovarjal Krištof Kolumb.
Preden je območje odkril beli človek, so na teh otokih živela tri različna plemena. Najstarejši in najprimitivnejši so bili Čibonejci, drugo pleme so bili miroljubni Aravaki (Kolumb je o njih zapisal, da na svetu ni boljših in bolj prijaznih ljudi) in tretji so bili bojeviti in ponosni Karibi. Do začetka novega veka so slednji zasedli večino Karibskih otokov in olajšali delo Špancem, ki pa jim za njihovo početje niso izkazovali pretirane hvaležnosti. Pravzaprav so se Španci do njih vedli na enak način kot so se sami do ostalih dveh plemen in ko je Krištof Kolumb odkril novi svet, ga je bolj kot ne dojemal kot vir za zaloge zlata in srebra, domačine pa kot suženjsko delovno silo. Karibi in kar je preostalo Aravakov in Čibonejcev so tako kmalu pristali v španskih rudnikih. Ker pa niso bili vajeni garaškega dela in ker njihov imunski sistem ni bil odporen na evropske bolezni, so v nekaj desetletjih praktično vsi pomrli in Španci so morali začeti „uvažati“ bolj trpežno delovno silo iz Afrike.
Bogastvo, ki so ga Španci dvakrat letno iz kolonij pošiljali nazaj domov v Seviljo, pa je hitro vzbudilo apetite drugim pomorskim velesilam takratnega sveta – Britancem, Nizozemcem in Francozom. Ker španskega imperija niso mogli napasti neposredno, so dovoljenje za ropanje (in ubijanje in vse ostalo kar spada zraven) dali kapitanom privatnikom (ang. privateers), ki jih danes romantično nazivamo s pirati. Ti so špansko ladjevje ropali od 16. pa vse do 18. stoletja.
Enako nemirne kot je zgodovina tega območja pa so tudi tukajšnje sile narave. Pravijo, da je pred 65 milijoni let na območje Jukatana treščil meteorit, ki je iztrebil dinozavre, poleg tega so tu precej pogost pojav tudi potresi (spomnite se npr. tistega na Haitiju) in hurikani, ki imajo glavno sezono od julija do novembra. Upam samo, da nas ne bo doletel kakšen izvesezonski, tako da vam bom lahko podrobneje predstavil tudi posamezna pristanišča naših križarjenj.
