Atlantis resort, Bahami

Preden sem jih imel  priložnost videti v živo, sem si Bahame predstavljal tako kot si jih najbrž vsak – kot raj na Zemlji. Vendar prvi stik z njimi ni potrdil mojih pričakovanj, saj glavno mesto te otoške države bolj kot na raj spominja na kakšen ameriški črnski geto. 

Ker pa so Bahami ena izmed najbogatejših držav na svetu (po BDP-ju na prebivalca celo pred ZDA), sem vedel da nekje obstajajo območja, kjer mora biti to bogastvo vidno tudi navzven.  Eno izmed teh se nahaja samo 10 minut vožnje iz Nassau-a in se upravičeno imenuje“ Paradise Island“.

 Poleg rezidenc za vrhnjih par odstotkov  (najnižja cena stanovanj se prične pri 700.000 dolarjih, če koga morda zanima), se tam nahaja tudi luksuzni hotelski kompleks Atlantis. Prvič sem si ga šel ogledat že takoj na začetku pogodbe, ampak ker sem se notri pretihotapil z javne plaže, so varnostniki hitro naredili konec mojemu ilegalnemu ogledu. Ta teden sem se zato odpravil še enkrat in plačal tistih 20 dolarjev, kolikor stane vstopnica za ogled kompleksa (to je seveda s popustom za morjeplovce, za običajne goste je cena enkrat višja).

Atlantis je tako velika zadeva, da bi moral tam preživeti kakšnih 14 dni, da bi v miru doživel vse, kar ti je ponujeno znotraj kompleksa. Poleg največjega kazinoja na Karibih, so ogleda vredni njihovi akvariji z morskimi psi, morskimi listi, jeguljami, piranjami in drugimi eksotičnimi vrstami podvodnega življa. Seveda pa hotel premore vse kar je v ponudbi običajnih luksuznih hotelov, s to izjemo, da je v Atlantisu vse v dimenzijah kakšnega majhnega mesta.

Delček tega si lahko ogledate s spodnjih  dveh slik, če si pa želite narediti še malo „lušt“ pa obiščite njihovo spletno stran ali si poglejte videospot „She bangs“ od Rickyja Martina, ki je bil posnet na tem mestu. Na Wikipediji sem prebral, da sta tu svoje medene tedne preživljala Ross in Rachel iz Prijateljev, ekipi iz Litostrojske 4 pa bo zagotovo zanimiva  osma epizoda četrte sezone serije Grda račka, ki je bila prav tako snemana znotraj Atlantisa.

Na polovici pogodbe

22. februarja so minili prvi štirje meseci dela na ladji. Do takrat sem štel dneve, od sedaj dalje jih pa odštevam. Štirje meseci dela po 10 ur na dan, brez enega prostega dne – če ne drugega sem gotovo pridobil na delovnih navadah in kondiciji. Že par mesecev delam nočno smeno (od desetih zvečer do desetih zjutraj) v sobni strežbi. Moram priznati, da sem imel kar srečo, da so me dodelili sem, saj lahko tako obiščem vsa pristanišča, pa še vsi nadrejeni ponoči spijo, tako da lahko delam s svojim tempom.  Privadil sem se tudi temu, da v povprečju spim po 6 ur na dan. Ko se prebudim petnajst minut pred deseto imam sicer malo težav, da spravim veke narazen in prvih par ur izgledam kot zombi, s krvavimi očmi in dvema vrstama podočnjakov. Starešine sicer pravijo, da ti ne preostane drugega kot da zmešaš kofein in nikotin s svojim hemoglobinom in greš dalje, ampak jaz raje žrtvujem kak izhod na prosto in poskusim spraviti notri ure spanja. Včasih mi uspe, večino časa pa sem enostavno preutrujen, da bi lahko zaspal pred četrto popoldne.

Trudim se tudi, da ne trošim preveč denarja, saj ne bi rad domov prišel s kupom nepotrebne robe in dvema tisočema dolarjev na računu. Da ne zapravljam po nepotrebnem lahko vidite tudi s spodnje fotografije, ki prikazuje moj sef za dobljene napitnine. Žal mi je samo, da nisem slikal tistih treh polnih potovalk, ki so že na poti v Slovenijo... 

Kot sem omenil zgoraj imam dovolj priložnosti za izhode v pristaniščih, tako da mi je do sedaj uspelo videti že skoraj vse, kar je ogleda vredno. Če se bo kdo odločil obiskati kraje, kjer pristaja naša ladja, mu najbolj priporočam Portoriko, Kajmanske otoke in Roatan. Tistim, ki jih zanima pa bolj ilegalna stran turizma pa sporočam, da so najcenejše in najlepše (kar je precej posrečena kombinacija) kurbe na St.Martinu, najcenejši kokain na Bahamih, najcenejša pijača pa seveda v Mehiki. Te informacije sem seveda pridobil od drugih in niso plod mojega osebnega izkustva. Ni se vam treba bati, jaz sem še vedno isti stari Iztoče, ki je pred štirimi meseci odšel od doma in bom ostal enak še naslenje štiri. Upam samo, da bodo minili enako hitro kot so prvi.

Izbruh GI-ja

GI oziroma gastroenteritis je virusno obolenje, ki lahko na ladji predstavlja veliko sranje (tudi v dobesednem pomenu, saj je driska eden  izmed njegovih glavnih simptomov). Do sedaj s tem nismo imeli pretiranih problemov, saj je vsako križarjenje za njem obolelo samo par potnikov in so lahko odgovorni uspešno preprečevali izbruh. Na zadnjem križarjenju pa je na ladjo prišla večja skupina azijskih turistov s prenizko postavljenimi standardi osebne higiene, kar je imelo za posledico več kot 50 obolelih z GI-jem. Seveda se je te ljudi nemudoma izoliralo v posebne sobe, kjer lahko sedaj ob rižu, juhi in čaju premišljujejo o tem ali se splača umit roke, ko se vrneš iz sekreta in predno se spraviš k obedovanju.

Kolega, ki dela v „dinning room-u,“ mi je povedal, da se je eden od obolelih kljub svojemu zdravstvenemu stanju odločil priti na večerjo. Očitno pa je bil njegov apetit močnejši od prebavnega sistema in ko se je dvignil od mize, se mu je zadaj odprlo in mu dobesedno poplavilo hlače od pasu pa do gležjev. Pogled na to in na sled, ki jo je puščal do svoje kabine, je gotovo pokvaril apetit vsem prisotnim v restavraciji.

Nekateri sicer pravijo, da se je bolezen na našo ladjo prenesla v Grand Turku, kjer smo pristali poleg RubyPrincess, na kateri so do sedaj našteli 400 obolelih gostov in še 100 članov posadke. Kakršnakoli že je resnica, jaz sem samo srečen, da sem zaenkrat še zdrav in da me niso dodelili v skupino, ki je zadolžena za strežbo teh pacientov. Še bolj srečen pa bom, ko bo to križarjenje končano in si bodo moja pljuča lahko odpočila od razkužila, s katerim je sedaj prepojen vsak kotiček ladje.

He hath founded it upon the seas

Kajmanske otoke sestavljajo Little Cayman, Cayman Brac in največji izmed njih in hkrati tisti, na katerem pristaja naša ladja, Grand Cayman. V bistvu zaradi zaščitene podvodne flore pristanemo kakšno miljo stran od obale, tako da do samega otoka pridemo s pomočjo spodnjih čolnov (tenderjev).

Otoke je prvi odkril kdo drug kot Krištof Kolumb in jih zaradi številnih želv najprej poimenoval Las Tortugas. Danes jih naseljuje okrog 30.000 ljudi, ki so povečini potomci dezerterjev z angleške vojne mornarice, upokojenih piratov in osvobojenih sužnjev .

Hildi Tovšak, Juretu Jankoviću in njima podobnim kalibrom je otočje verjetno poznano kot ena izmed najbolj prijaznih destinacij za skrivanje sumljivo pridobljenega denarja in v George Townu (prestolnica Kajmanskih otokov) sem dejansko videl stavbo, kjer ima svoj sedež okrog 26.000 podjetij. 

Turisti s križark se na Grand Caymanu običajno zapeljejo do kraja s precej pomenljivim imenom. To zlovešče ime je kraj dobil po kamninah, ki bi naj bile ostanek peklenskega ognja. V bistvu nič posebnega, bolj šala kot pa neka posebna znamenitost, ampak bo vseeno zanimivo, ko boste domov dobili razglednico iz pekla…

Nič kaj peklensko pa ni na „7-mile beach“, ki je v resnici dolga samo malo več kot 6 milj in ki spada med najlepše v Karibskem morju. Nahaja se v neposredni bližini mesta, kjer pristaja naša ladja in je tako precej priročna za takrat, ko se želiš samo namočiti v slani vodi in popiti pivo ali šest.

No roses grow on a sailor's grave

Trenutno je precej pogosta tema pogovorov na ladji nesreča, ki se je včeraj zgodila na ladji Costa v Italiji. Sicer imamo dokaj pogosto drile, s katerimi nas želijo naučiti kako se obnašati v takšni situaciji, ampak včerajšnji primer dokazuje, da v resničnosti nikogar ne zanima kje je njegov „muster station.“ Kaj šeleda bi iskal splav, ki je namenjen posadki in mesta v rešilnih čolnih odstopil gostom. Potniške križarke pač ne upravlja vojna mornarica, zato je tudi disciplina na temu primernem nivoju in v dejanski nevarnosti vsak rešuje svojo kožo. „Milom ili silom“ bi rekli moji sodelavci in sploh ne dvomim da tudi pri nas ne bi bil enak kaos kot je bil tam.

El Mundo Maya

Vlažni pragozd južne Mehike, Belizeja, Gvatemale in Honurasa je bil nekoč dom ljudstva, ki ima v današnji popkulturi približno enako krvoločen prizvok kot ga imajo pirati – to območje so naseljevali Maji, ki so svoj 1000-letni „reich“ sicer preživeli v kameni dobi, ampak so kljub temu razvili visoko civilizacijo, katere ostanki so še danes vidni v razvalinah številnih mest.

Naša ladja pristaja v treh zgoraj omenjenih državah, tako da imamo tudi mi priložnost, da si ogledamo nekatere izmed njih. Do sedaj mi jih je uspelo obiskati na dveh mestih v Mehiki. Prvič smo s kolegi za en dan najeli spodnjo „rdečo strelo“ in se odpravili na raziskovanje Cozumela. Na tem otoku je najbolj znano najdišče v San Gervasiju, ki pa dejansko ni nič posebnega. Jaz sem bil takrat kar malo razočaran, ker sem pričakoval velike piramide, vse kar smo videli pa so bili ostanki manjšega svetišča.

Kljub temu smo na hitrico poslikali, kar je bilo za poslikati…

… malo „špilali budale“ in se nato odpravili naprej po otoku.

Veliko bolj zanimiva je bila ekskurzija iz letovišča Costa Maya, kjer smo se pridružili skupini ameriških turistov. Z avtobusom smo se odpravili do 40 minut oddaljenega Chaccobena, ki je bilo v svojih časih mesto s 25.000 prebivalci. Izkopavati so ga pričeli šele leta 1991, tako da sta do sedaj turistom na razpolago samo dve piramidi. 

Naš vodič nam je med drugim razblinil tudi mit o tem, da naj bi Maji za 21. december leta 2012 napovedali konec sveta. Povedal nam je, da so Maji uporabljali koledar (nekateri njihovi potomci v gvatemalskem pragozdu ga baje uporabljajo še danes), po katerem ima leto 18 mesecev po 20 dni. Ker pa so za razliko od nas čas dojemali ciklično, so ta koledar v skladu z nekimi astronomskimi zakonitostmi razdelili na daljše cikle, od katerih je bil vsak posvečen drugemu božanstvu. In po pripovedovanju našega zgovornega vodiča naj bi se majevski panteon izčrpal ravno v letošnjem letu, kar pa ne pomeni konca sveta, ampak samo to, da se leta 2013 majevski kolendar zopet začne vrteti od začetka. Konca sveta letos torej (spet) ne bo, bi  pa mogoče tudi mi lahko zamenjali naš gregorjanski koledar z majevskim. V teh kriznih časih bi najbrž marsikomu prišlo prav 18 plač namesto sedanjih 12-ih..